Home > Blog> Nepal Manaslu Trekking V Novembru

Nepal Manaslu Trekking V Novembru

Nepal, Himalaja, najvišje gore sveta, kruta narava, strahospoštovanje, dnevi preživeti s težkim nahrbtnikom na ramenih, neprespane noči, višinska bolezen, lokalni vodiči, šerpe, težko življenje domačinov, nasmejani in srečni otroci, jaki, natovorjene mule, samostani, menihi, verniki.

Za vsakega navdušenega gornika, alpinista, popotnika je to obljubljena dežela.

Me je Himalaja poklicala? Sem se v pravem trenutku odzvala klicu? Smo sploh kdaj pripravljeni in si upamo narediti ta korak? Ali vse to sprejemamo s spoštovanjem? Nas bo okolica sprejela? Znamo reči »ne« v trenutku, ko je to potrebno? Se bomo še kdaj imeli priložnost vrniti?

V glavi se mi je rojevalo toliko vprašanj, na katera si včasih nisem znala odgovoriti.

Vendar sem vedela, da je moj odgovor na eno vprašanje kratek in jasen. Tukaj sem bila, da se preizkusim v tej surovi naravi, ki ne pozna milosti. V kateri se bojuješ sam s seboj in preizkušaš svoje fizične, predvsem pa mentalne sposobnosti, za katere si nisem mislila, da so tako močne in jasne.

Od nekdaj sem spoštovala gore, v katerih sem, tega se zavedam, tujka, in hvaležna sem bila za vsako sekundo, ki mi je bila podarjena v tem skrivnostnem svetu, prepuščenem na milost in nemilost narave.

Videti Manaslu od blizu, so bile zame dolgoletne sanje, ki so se mi uresničile.

Za nami je bil deseti dan hoje. Utrujena in polna pričakovanj sem ležala v šotoru na 4460m višine v vasi Dharamsala, oblečena v skoraj vse, kar sem imela in zavita v spalno vrečo v pričakovanju na najhladnejšo noč in jutro. V glavi se mi je vrtel film za katerega sem vedela, da ga bo kmalu konec in da se bom morala vrniti iz umirjenega budističnega sveta nazaj v svet, ki ni nič vreden.

Ko sem prišla v Kathmandu, sem bila mnenja, da je to nujno zlo in davek, ki ga moraš plačati, da dobiš vstopnico in dovolilnico za definitivno nepozabno življenjsko izkušnjo.

Vendar mi je prirastlo k srcu. 😉

Sledila sta tekma s časom in uradom za dovolilnice za park ter nakup še zadnjih potrebnih stvari pred pobegom v čisto drug svet.

Naša skupinica je bila mešana: Alba iz Španije, Chad iz ZDA, Steph iz Avstralije in midve z Ano iz Slovenije. Albe in Steph nismo poznali, zato smo bili malo v skrbeh, kako bo vse skupaj potekalo, vendar smo se odlično ujeli.

Peljali smo se z lokalnim avtobusom iz Kathmanduja do Arughata in naslednji dan naprej do Soti Khole. Krompir in žito sta bila nasuta v žaklje in naložena na sredini avtobusa. Domačini so vstopali in izstopali, le mi smo vztrajali do končne točke.

Do magične višine 3100m nam je šlo vse kot po maslu. Od tu naprej pa smo imeli nekaj težav. Prvi je bil Chad, ki je zbolel tisti večer, ko smo prispeli v Lho. Dobil je glavobol in skoraj vse znake višinske bolezni.

V vasi Samdo, kjer je bil bazni tabor Manasluja, je bil aklimatizacijski dan za ostale, zame pa nočna mora. Pojavile so se mi težave z želodcem zaradi prehrane, poleg tega sem dobila še višinsko bolezen. Na srečo je bil v drugi skupini zdravnik, ki mi je dal zdravila. Omejila sem prehrano in od tu naprej nadaljevala z minimalno količino. Ostali so bili prepričani, da bomo zaradi mojih težav obrnili in se vrnili po isti poti. A se nisem vdala. Vseeno sem zbrala toliko moči, da sem naredila krajšo aklimatizacijo.

Nepal leži na geografski širini v višini Kaira, zato se podnebje razlikuje od alpskega. S hojo pričneš v džungli, prelazi pa ležijo v polarni zimi.

V domačih gorah za fizično pripravljenost tečeš gor in dol z majhnim nahrbtnikom in z minimalno količino hrane in vode. Kljub temu lahko narediš okrog 1500 višinskih metrov (samo navzgor).

Tu pa so bili pogoji in razdalje čisto drugačni.

Po vseh prebranih knjigah domačih in tujih avtorjev in alpinistov sem točno vedela, v kaj se spuščam in kaj lahko pričakujem. Odkar pa sem bila sama tam, lahko rečem, da se ti teorija sicer obrestuje, a ti prav malo pomaga, ko zaradi višinske bolezni obležiš in te vsak korak izčrpava do onemoglosti.

Prelaz Larkya La pass s 5160m višine je bil za nas najvišja točka, točka odrešitve. Vsi smo se zavedali, da moramo zdržati še zadnjih 700 višinskih metrov, potem pa bo vse lažje, saj bomo šli večino časa samo še navzdol.

In prišel je dan D. Že prejšnji večer smo spakirali nahrbtnike, da ne bi zjutraj po nepotrebnem izgubljali časa. Prakash nas je zbudil ob 3h zjutraj in ko smo se privlekli do jedilnice, je bil zajtrk že na mizi. Pričeli smo s hojo in do prelaza nas je ločilo cca. 6h hoje. Mrzlo je bilo, nismo se želeli ustavljati, ker nas je zeblo do kosti. Zmrznila nam je voda v nahrbtnikih. Po štirih urah smo le dočakali sončni vzhod, ki je malo ogrel naše premražene kosti. S težkim nahrbtnikom, ki me je spremljal vso pot, in še težjimi koraki sem se privlekla na vrh prelaza, kjer smo si planili v objem. Solze sreče so se mi ulile brez nadzora, v meni pa je odzvanjalo zadovoljstvo, ki bo ostalo za vedno zapisano.

Za konec nas je čakala še kaskaderska vožnja z jeepom iz vasi Dharapani do vasi Besisahar. Na eni strani so nas spremljale navpične stene in cesta, za katero ne bi rekel, da je cesta, na drugi strani pa prepad in v globini reka. Na začetku se mi je  zdelo zanimivo in sem uživala, po štirih urah premetavanja in napenjanja skorajda vseh mišic pa sem imela vsega vrh glave in sem si samo še želela, da bi čim prej minilo.

Po prehojeni poti s čisto drugačnimi očmi gledam na vse tiste, ki so si upali priznati, da zmorejo in so stopili na najvišje vrhove sveta. Rada bi zaključila z besedami Nejca Zaplotnika, ki je za vedno ostal pod Manaslujem, in čigar knjiga Pot je bila povod za mojo izbiro poti. Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

NAMASTE!!!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *